Prvi dan: Z Ljubelja na Zelenico in Triangel

V soboto smo se odpravili na Ljubelj, od koder vodi ena najbolj priljubljenih poti proti koči na Zelenici. Že na začetku smo vedeli, da bo pohod za najmlajša člana naše odprave pravi izziv. Štiriletna pohodnica in šestletni pohodnik sta morala premagati približno 480 višinskih metrov, kar ni mačji kašelj niti za marsikaterega odraslega.

Pot se vztrajno vzpenja skozi gozd, nato pa se odprejo vedno lepši razgledi na okoliške vrhove Karavank. Kljub nekaj utrujenim korakom in vprašanjem »še koliko je do koče?« sta otroka pokazala veliko vztrajnosti. Ko se je pred nami končno prikazala koča na Zelenici, je bilo veselje nepopisno.

Medtem ko so ostali uživali pri koči, sem izkoristila lepo vreme in skočila še na bližnji Triangel (1704 m). Vrh ponuja čudovit razgled na dolino pod Ljubeljem, proti Begunjščici in drugim vrhovom Karavank. Takšni trenutki vedno opomnijo, zakaj se splača malo bolj zadihati v klanec.

Po uspešno osvojenih višincih smo se odpravili proti Campingu Radovljica, kjer nas je čakal drugi del vikend dogodivščine.

Sproščeno popoldne v Campingu Radovljica

Po poznem kosilu oziroma zgodnji večerji je bil čas za zasluženo sprostitev. Zunanji bazen še ni bil odprt, zato smo se odpravili v notranji bazenski kompleks. Ker ni bilo gneče, smo imeli skoraj ves prostor zase.

Za otroka je bilo to popolno nadaljevanje dneva. Malo plavanja, malo špricanja, nekaj skokov v vodo in veliko smeha. Tudi odrasli smo uživali v počasnejšem ritmu po dopoldanskem vzponu.

Po bazenu je sledila osvežilna pijača, večerja in sproščeno večerno vzdušje v kampu. Otroka sta si hitro našla družbo in se igrala zunaj, medtem ko sva midva v Grand Californii ujela še finale Lige prvakov. Kombinacija hribov, bazena, kampiranja in nogometa je bila pravzaprav idealen zaključek dneva.

Drugi dan: Odkritje Starega Ljubelja

Naslednje jutro smo se vrnili na Ljubelj, tokrat z drugačnim ciljem – kočo na Starem Ljubelju.

Čeprav smo v teh koncih že večkrat hodili, je bil ta izlet za nas prvi obisk Starega Ljubelja. Pot je prijetna in primerna tudi za družine, na vrhu pa te pričaka nekaj posebnega. Nekdanji mejni prehod danes povezuje dve državi na povsem drugačen način. Le nekaj korakov in že stojiš v Avstriji.

Otrokoma je bilo najbolj zanimivo veliko zvonjenje z zvoncem na vrhu, ki ga skoraj noben obiskovalec ne more spregledati. Zvok zvonca se razlega med gorami in na poseben način zaznamuje prihod na cilj.

Razgledi so čudoviti. Na eni strani se odpirajo pogledi proti Sloveniji, na drugi proti avstrijski Koroški. Stari Ljubelj ima posebno zgodovinsko in planinsko vzdušje, ki ga je težko opisati z besedami. Je eden tistih krajev, kjer se človek preprosto ustavi, sede na klop, opazuje gore in za nekaj minut pozabi na vsakodnevni tempo.

Vikend, ki ga bomo še dolgo pomnili

V samo dveh dneh smo nabrali kar nekaj višinskih metrov, odkrili nov kotiček Karavank in preživeli veliko kakovostnega časa skupaj. Največji dosežek pa sta bila zagotovo naša štiriletnica in šestletnik, ki sta brez večjih težav premagala zahtevno pot na Zelenico in dokazala, da se tudi majhne noge lahko povzpnejo visoko.

Takšni vikendi niso sestavljeni iz velikih podvigov, temveč iz drobnih trenutkov: razgledov z vrha, otroškega navdušenja nad zvoncem, čofotanja v bazenu, večernega miru v kampu in občutka, da smo skupaj doživeli nekaj lepega.

Karavanke nas znova niso razočarale.